Vsekakor priložnost še posebej za današnje krizne čase. Ekološko kmetovanje ni nič novega, česar že ne bi preizkusili naši starši in vsi rodovi nazaj. Svet se je vrtel v naših krajih vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja na takšen način. Seveda ne mislim povedati, da bi se morala v sedanji čas vrniti volovska in konjska vprega ter motika. Tudi v tem primeru se je kolo razvoja
zavrtelo daleč naprej in očitki, ki gredo nam ekološkim kmetom, da bi bili danes lačni, če bi vsi delali na takšen način nikakor ne držijo. Statistika kaže, da bi se v razvitem svetu zmanjšala količina hrane za 5%, v nerazvitem pa bi se povečala za 13-
krat, predvsem na račun pomanjkanja znanja in posledično kapitala. V današnjem razvitem svetu je hrane več kot
dovolj, vendar ta hrana postaja vse bolj osiromašena pomanjkljivih zdravih snovi. Hrana mora zopet
postati hranilo, ki nas drži vitalne, ne pa, da je samo balast, ki nas nasiti. Zadnjih 40 let so se
življenjske navade in prehranjevanje ljudi zelo spremenile, seveda v napačno smer. Ker je v
preteklosti precej primanjkovalo hrane, je kmetijska politika zelo povečala pridelavo mesa, ki naj bi
najhitreje nasitila ljudi. Vendar to je najdražji in najbolj nezdrav način pridelave hrane. V tropskih
krajih, predvsem v južni Ameriki so pričeli z velikim izsekovanjem (oziroma požiganjem) gozdov.
Siromašne kmete so pod prisilo izselili, na njihovo zemljo pa so začeli sejati gensko spremenjeno sojo
in koruzo. To sojo in koruzo so pričeli voziti v Severno Ameriko in Evropo, s katero so pričeli krmiti
živino. Tudi v naših krajih je podobno, da se je v nižine vse preveč razširila industrijska reja živine, ki
zelo obremenjuje okolje. Nižine bi bilo treba obdelovati s pridelavo žit, oljnic, stročnic, zelenjave in
različnega sadja, živinorejo pa zmanjšati in jo povečati v hribih, da se ne zarastejo. Ne smemo pa
pozabiti tudi na ekološko prašičjerejo, ki ne uporablja koruze in ekološko rejo perutnine, katerih v
Sloveniji zelo primanjkuje. S takšno prerazporeditvijo pridelave bi po hektarju pridelali dovolj hrane
za samooskrbo, kot pa, da pridelujemo potratno meso.
Tu pa se začnejo odpirati nova delovna mesta na podeželju, katerih zdaj zelo primanjkuje. Za vse zgoraj omenjeno so
nam vrata v ekološkem kmetijstvu zelo na široko odprta na manjših in večjih kmetijah. Povpraševanje po ekološko
pridelani hrani v Sloveniji je veliko večje od ponudbe. Trenutno se v trgovinah proda 1% ekoloških živil, od tega odstotka samo 20% domače pridelave. Tu pa ni zajeta predaja na domu, tržnicah, v šolah in drugje. Za preusmeritev v ekološko
kmetovanje niso potrebna velika